V Sloveniji letno porabimo okoli neverjetnih 15 milijonov nagrobnih sveč letno, kar je v povprečju skoraj osem sveč na prebivalca. Ta podatek o porabi nas umešča na tretje mesto na svetu. Tretjino nagrobnih sveč porabimo v novembru, kar predstavlja dodatno obremenitev za njihovo reciklažo. Največji delež predstavljajo klasične parafinske sveče v plastični embalaži, ki jim sledijo elektronske z baterijskimi vložki. S tem ustvarimo 4.500 ton odpadkov, kar predstavlja 20% vse odpadne embalaže. Delež neprevzetih in torej nepredelanih odpadnih nagrobnih sveč med vsemi odpadki najvišji; znaša kar 72 %.
V Sloveniji deluje le ena predelovalnica odpadnih nagrobnih sveč, dodatno težavo pa predstavljajo veliki zaostanki pri njihovem prevzemanju. V letu 2018 je količina neprevzetih odpadnih nagrobnih sveč narasla na 1.500 ton. Zaradi nevarnosti, ki jih odpadne sveče predstavljajo za okolje in zdravje ljudi, je država konec lanskega leta sprejela interventni zakon, s katerim je namenila 320.000 EUR za nakopičene količine.
S 15 milijoni porabljenih sveč na leto ustvarimo 4500 ton odpadkov. Delež neprevzetih sveč pa znaša kar 72%.
Predelava odpadnih nagrobnih sveč povzroča škodljive vplive na okolje, predvsem emisije v zrak, vode, povzročanje hrupa, emisije izpušnih plinov pri transportu odpadnih nagrobnih sveč in nastajanje odpadkov. Dodaten problem predstavlja s parafinom pomazana in ožgana plastična embalaža sveč, ki ostane po predelavi, saj je ne želi nihče reciklirati. Zaradi tega obstaja velika požarna nevarnost, v poletnih časih pa se parafin topi in pronica v zemljo.
Negativen vpliv na okolje povzroča tudi že sama izdelava nagrobnih sveč. Parafin se pridobiva s suho destilacijo rjavega premoga in iz stranskih proizvodov naftnih derivatov, ki so neobnovljivi viri. Ravno tako je plastika za izdelavo ohišij v osnovi narejena iz nafte. Postopek rafiniranje nafte je energetsko izjemno potraten, poleg tega pa se pri njem uporabljajo različne nevarne kemikalije. Pline, ki nastanejo pri rafiniranju, najpogosteje odpadno zažgejo. S tem ozračje onesnažujejo z ogljikovim dioksidom (CO2), ogljikovim monoksidom CO, dušikovi in žveplovi oksidi (NOx in SOx) ter prašni delci. Države Evropske unije skupaj proizvedejo zgolj 3,37 % delež svetove proizvodnje. Z dolgimi transportnimi potmi se okolje dodatno obremenjuje z izpusti toplogrednih plinov, poleg tega pa se s tem povečuje tudi tveganje za nesreče med prevozom, ki lahko pripeljejo do velikih naravnih katastrof.
Nafta, ki je torej osnova za izdelavo klasičnih nagrobnih sveč, prispeva velik delež pri nastajanju toplogrednih plinov, in to v vseh fazah njihovega življenjskega ciklusa – od nastanka, transporta, uporabe in uničenja.
Poglavje zase predstavljajo elektronske in solarne sveče. Le-te vsebujejo elektronske komponente, kable in baterije, ki vsebujejo težke kovine (kadmij, krom in nikelj). Baterije imajo več nevarnih lastnosti (npr. eksplozivnost, vnetljivost, strupenost, jedkost, dražljivost, rakotvornost, nevarnost za okolje ipd.), Ob nepravilnem ravnanju lahko zastrupljajo podtalnico in povzročajo nepopravljive poškodbe na organih živih bitij, nekatere med njimi so celo rakotvorne. Svetlobo proizvaja elektronski element - dioda ali sijalka, ki nikakor ne more nadomestiti pravega ognja, ki je povsem prvinski element.
Elektronske in solarne sestavljajo različne komponente, ki vsebujejo težke kovine in imajo več nevarnih lastnosti za zdravje in okolje.
PROBLEMATIKA ODPADNEGA JEDILNEGA OLJA
V Sloveniji velike količine odpadnega olja iz gospodinjstev še vedno končajo v naravi.
Odpadno jedilno olje je odpadek, za katerega praviloma ne pomislimo, da bi lahko bil škodljiv za naravo. Prav zaradi tega ga številna gospodinjstva v Sloveniji najpogosteje nepravilno odlagajo, in sicer tako, da ga preko kuhinjskega lijaka ali straniščne školjke zavržejo v javni kanalizacijski sistem. S tem ne tvegajo samo tega, da bi v svoj kanalizacijski sistem priklicali različne škodljivce ali tvegali njegovo zamašitev, temveč lahko povzročijo onesnaženje površinskih voda in podtalnice. Po strokovnih ocenah lahko 1 liter odpadnega olja onesnaži kar 1.000 litrov vode. To pa je količina vode, ki jo povprečen odrasel Evropejec porabi v 5. dneh. Jedilno olje namreč na površju vode tvori tanko nepropustno plast, ki onemogoča cirkuliranje kisika v vodo in iz nje. Prav zaradi tega dejstva pa močno škoduje vodni favni in flori.
Z 1 litrom neustrezno zavrženega odpadnega jedilnega olja lahko onesnažimo tudi do 1.000 litrov vode.
Prav zaradi tega je odpadno jedilno olje prepovedano zlivati v odtoke ali kanalizacijo ter odlagati v zabojnike za zbiranje odpadkov. Prav zato morajo v skladu z zakonodajo kuhinje, ki proizvedejo več kot 20 obrokov hrane dnevno, odpadno jedilno olje zbirati in ga predati registriranemu zbiralcu odpadkov, ki poskrbi za njegovo nadaljnje ravnanje. Čeprav uredba do fizičnih oseb oz. gospodinjstev ni tako »stroga«, pa bi bilo prav zaradi zgoraj navedenih nevarnosti za okolje prav, da bi gospodinjstva odpadno jedilno olje skladiščila v plastenkah oz. katerokoli drugi primerni embalaži ter ga, ko bi se nabrala zadostna količina, odpeljala v najbližji zbirni center za ločeno zbrane odpadke, kjer ga lahko brezplačno oddajo. Druga možnost so akcije zbiranja nevarnih odpadkov ali mobilni zbirni centri, v katerih lahko oddajo tudi to vrsto odpadka.V vsakem primeru je odpadno jedilno olje nesmiselno zavreči tudi zaradi tega, ker je izredno koristna surovina za proizvodnjo alternativnega pogonskega goriva - biodizla, kakor tudi ostalih okolju prijaznih energentov in produktov.
Zasebne in javne gospodarske družbe – zbiralci odpadnih olj in masti, po podatkih Agencije RS za okolje, preko 80% zbranega odpadnega olja izvozijo v tujino. Praviloma ga prodajo rafinerijam v sosednji Avstriji in Nemčiji, ki iz odpadnega olja proizvajajo biodizel. Res pa je tudi, da v Sloveniji trenutno ni predelovalca, ki bi bil zmožen predelati večje količine omenjene surovine v biodizel, ki je izjemno koristno in profitabilno biogorivo. Zaradi navedenega Slovenija izgublja bitko v doseganju Direktive Evropskega Parlamenta in Sveta o pospeševanju rabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv v sektorju prevoza. V skladu z direktivo bi namreč Slovenija že ta trenutek morala dosegati določen delež biogoriv v gorivih za transport, v tem trenutku pa je zgolj na tretjini teh vrednosti. Po drugi strani pa številna slovenska podjetja biodizel uvažajo iz Avstrije, zaradi visoke cene in posledično majhnih količin, pa le-ta praktično ni dosegljiv za slovenske potrošnike.
Po podatkih Agencije RS za okolje se preko 80% zbranega odpadnega jedilnega olja izvozi v tujino. Prav zaradi tega smo se odločili, da v socialnem podjetju BOLJE presekamo ta navidez začarani krog ter del odpadnega jedilnega olja obdržimo v Sloveniji.